POMEMBNOST WIKIPEDIJINEGA ZAVIHKA »ZASEBNO ŽIVLJENJE«

Ko me je Miha Firšt, s katerim nama je malce skupna fascinacija nad zasipanjem sogovornika z nenavadnimi zgodovinskimi fun-facti, povabil k ustvarjanju predstave Seks, droge & klasika, me je zelo razveselila ideja predstave, ki ruši predsodke o sterilnosti klasične glasbe in gledalce seznanja z redkeje videnimi platmi življenj zgodovinskih umetniških osebnosti.

Tradicionalno je namreč, da se velike umetnike po smrti pošlje čez standardni higienski proces temeljite moralne dezinfekcije, s katerim jih nato lahko brez slabe vesti povzdignemo do svetniškega statusa brezmadežnega genija. Čeprav se zadnjih nekaj let pogosteje opozarja na brutalne zločine in problematično vedenje nekaterih kanoniziranih avtorjev, pa se javni diskurz in z njim izobraževalni sistem redkeje ustavita na manj pomembnih, a s tem bolj mesenih in zabavnih plateh življenja; teh, ki jih ponavadi najdemo na Wikipediji pod (meni ljubim) zavihkom »zasebno življenje«. Redko se spomnimo na duhovite, ekscesne, ljubke in včasih naravnost perverzne prigode iz življenj umetnikov, sploh skladateljev, čeprav so te tiste, ki nam lahko njihovo umetniško ustvarjanje najbolj približajo in nas opozarjajo na to, da je genij nerealistična oznaka, ustvarjalni proces pa ni vzvišeno, sterilno početje, temveč posledica življenja – ki pa se rado odvija med zabavami, krvjo in gnojem. Predvsem pa nas tovrstna sterilizacija umetnosti ločuje od pomembnega spoznanja, da življenja pokojnih velikih umetnikov niso bistveno drugačna od življenj ustvarjalcev danes ter da umetniški genij ni zgolj čudež, temveč posledica prepleta neštetih družbenih faktorjev.

Razen družbenih ureditev, večje ali manjše dostopnosti umetniških poklicev in za to potrebne tehnologije, se življenja glasbenikov in drugih ustvarjalcev nenehno premikajo po dokaj enakih amplitudah – vedno kolebamo med projekti komercialne narave in ustvarjanjem za dušo, vedno se naša intimna življenja prepletajo z našim ustvarjanjem, vedno smo deloma ali v celoti odvisni od zunanje finančne podpore – samo s to razliko, da so muhavost ostarelih aristokratskih mecenk in mecenov nadomestile bolj in manj širokosrčne državne inštitucije ter rigidni birokratski postopki. Nenehno se pač, kot je Stanislavski v Mojem življenju v umetnosti povzel eksistenco gledališkega igralca in čigar izjavo bi lahko aplicirali na ustvarjalce na splošno (parafraziram po spominu): »Sprehajamo med dvorom in cesto.« Zdi se, da nam je težko sprejeti misel, da za najpomembnejšimi umetniškimi deli stoji banalna realnost presenetljivo običajnih ali pa celo popolnoma pritlehnih življenj. Morda prav zato, ker bi posledično morali sprejeti tudi njeno misel dvojčico, ki poteka v nasprotno smer – da se med prav temi istimi sodobnimi umetniki, ki jim v današnjem času očitamo nečimrnost, uživaškost, vulgarnost in pomanjkanje veščin, skrivajo umetniki, ki jih bo sito časa nekoč prečistilo v nezmotljive genije.

Ustvarili smo predstavo, ki se skozi humor loti dekonstrukcije mita o geniju od »naprej-nazaj«. Od smrti umetnika do njegovega rojstva, od pogreba do žurke, iz sedanjosti v preteklost in nazaj v sedanjost. Potujemo torej od pretirano olepšane posmrtne obravnave umetnikov, in naše nagnjenosti k temu, da kot družba radi poveličujemo življenja mrtvih, ne prepoznavamo pa kvalitete še živečih ustvarjalcev (povedno je že zgolj dejstvo, da za kulturni praznik 8. februarja kulturniki na Prešernovem spomeniku prebiramo dela mrtvih pesnikov, namesto, da bi promovirali dela še živečih sodobnikov) in zaključimo z zabavo, ki je nekakšen sestop s piedestala v nasprotno, najnižjo možno točko – realnost prostodušnega razvrata. Vmes se dotaknemo večih različnih vprašanj, na katerih se rada zatakne naša percepcija umetnosti – odnos umetnik-muza, umetnik-finance, pa odnos umetnik-nepotizem – večna zvozlanost vprašanja »naravnega« talenta in podpore iz okolice, ki mu nikakor ni mogoče priti do konca, kot otroški uganki o prvotnem izvoru kure ali jajca.

Uprizoritev, ki je strukturirana kot koncertna izvedba »suite« z zaporedjem različnih »stavkov«, prekinjajo komentarji radijskega napovedovalca, kakršne poznamo iz radijskih prenosov klasične glasbe, s katerimi laični poslušalci morda še najbolj asociiramo domnevno duhamornost, slonokoščenost in sterilnost, ki jih klasični glasbi radi pripisujemo.

Predstava, v kateri nastopajo sopranistka Gaja Sorč ter trije bratje Firšt – vsi po vrsti vsestransko nadarjeni glasbeniki in performerji je zastavljena kot duhovit, sproščen preplet kratkih skečev in glasbenih točk, ki deloma angažira tudi občinstvo v prostodušni želji, da bi se vsi skupaj »imeli fajn«. Nadejam se, da bo občinstvo v nastopajočih zagledalo enako karizmo, humor in sprevod neštetih talentov, kot jih v njihovem delu prepoznavam tudi sama.